Zgodovina

Začetki Pihalnega orkestra Piran segajo nazaj v leto 1851, ko je tukajšnji advokat Giuseppe Ventrella ustanovil »Coro, orchestra e banda con fanfara«. Ventrella je bil poklicni glasbenik, ki je sistematično vzgajal glasbeni naraščaj. Njegovi učenci so morali uspešno opraviti šestmesečni tečaj iz glasbene teorije in solfeggia, šele nato so dobili v roke glasbila.

S svojim orkestrom je Ventrella sodeloval na cerkvenih shodih, javnih prireditvah in pogrebih, v poletnem času pa je prirejal samostojne koncerte na Tartinijevem trgu. Orkester je imel svojo dvorano v prvem nadstropju »Scuola Industriale«, kasnejše ribiške šole. Ventrella je vodil orkester celih štirideset let, vse do 1891, ko je zaradi starosti odšel v pokoj.

Trenutno najstarejši notni zapis najden v arhivu orkestra iz 18. januarja 1867 – “Sin la tomba è a me negata!” iz opere Belisario, Gaetano Dozinatti-a

Na Ventrellino mesto je še isto leto prišel iz Rovinja Guglielmo Meriggioli, po rodu iz Arezza. Pod njegovim vodstvom je orkester deloval do l. 1905, ko so notranja trenja pripeljala orkester do razkroja in so se njegovi člani razdelili v dva tabora. Večji del godbenikov se je pridružil novemu kapelniku Luigiju Caracciju. Ta je s pomočjo takrat že starejšega Alessandra Giraldija, ki je bil verjetno že prej pomočnik Ventrelle, dvignil orkester na še danes spoštovanja vredno raven. Zaradi svojega uspešnega dela si je zagotovil denarno podporo »Consorzia marittima«, najvplivnejše organizacije v Piranu. Kupil je nova glasbila in uniforme za godbenike. Repertoar orkestra pa je obogatil z zahtevnejšo operno glasbo.

Guglielmo Meriggioli, profesor glasbe - žig
Guglielmo Meriggioli, profesor glasbe – žig

Drugi del orkestra je še vedno vodil G. Meriggioli. Vzdrževal ga je deloma sam, deloma pa s pomočjo premožnejših meščanov. Ko je v nekaj letih odšla večina njegovih najboljših glasbenikov nazaj v takrat že odlično organizirano »Bando municipale«, je zapustil Piran in se odseil v Milano.

Piranska mestna godba avgusta 1909 – kapelnik Luigi Caracci

»Banda municipale« je pod spretnim Caraccijevim vodstvom nastopala vse do začetka prve svetovne vojne, ko je zaradi odhoda večine njenih članov k vojakom dejavnost docela zamrzla, sled za Caraccijem pa izginila.

Leta 1918, je »Circolo giovanile San Giorgio« ustanovil »La Fanfara« pod vodstvom piranskega zlatarja Giorggia Pitacca. Pitacco je bil avstrijski regimentni godbenik, ki se je dobro spoznal na vse vrste pihal in trobil. Iz te prvotne skupine fanfar je pozneje formiral pihalni orkester, ki se je začel uveljavljati zlasti s porastom turizma v začetku dvajsetih let. priredil je vrsto promenadnih koncertov, za katere je moral vsak turist plačati poseben prispevek. kapelnika Pitacca pa je plačevala občina.

Kapelnik Luigi Bevilacqua od 1925 do 1953

Največji razmah in največje uspehe pa je orkester dosegel po letu 1923, ko je turistično društvo »Commissione di Cura« skupaj z Občino ustanovilo mestno godbo. zaradi večjih zahtev, postavljenih pred to novo godbo, pa je bilo treba najti sposobnejšega kapelnika Luigija Bevilacqua iz Parme. Njegovo delo v piranskem pihalnem orkestru je prekinila šele druga svetovna vojna. zanimiv in morda ne nazadnje poučen je način, kako si je Bevilacqua zagotavljal svoj godbeniški naraščaj. Mojstri-obrtniki kratkomalo niso jemali v uk vajencev, če se niso učili kakega glasbila in se s tem pripravljali za vstop v godbo. Godbeniki sami so bili za nastope na koncertih plačani, oziroma so morali plačati kazen, če niso prihajali na vaje. Leta 1926 se je godba iz starih prostorov preselila v nove, v Kumarjevi ulici, kjer je ostala do leta 2007.

Piranska mestna godba na svečanosti otvoritve mestnega vodovoda 1935

Po letu 1945 specifične razmere v tedanji coni-B niso bile ugodne za razmah glasbene dejavnosti. Stari, zlasti italijanski živelj, iz čigar vrste je izhajalo članstvo nekdanje godbe, se je izseljeval iz Pirana, novi, ki je prihajal iz notranjosti Slovenije, v Piranu še ni zaživel v pravem pomenu besede. Poskusi prof. Bevilacque, da bi nanovo oživil pihalni orkester, so se prav zaradi omenjenih dejstev izjalovili.

S priključitvijo cone-B k Jugoslaviji 1954 pa se je tudi življenje v Piranu začelo normalizirati. Obe narodnosti, italijanska in slovenska, sta živeli druga ob drugi. Sredi skupnih vsakdanjih skrbi in dela pa se je pri prebivalcih Pirana kmalu pojavila potreba po kulturno-prosvetnem udejstvovanju, ki naj bi jim nudilo emocionalno sprostitev in zadostite. Iz takih teženj je zrastla misel na obnovitev pihalnega orkestra. Zanimanje za prav to zvrst glasbe pa je med ljudmi povečala tudi vojaška godba, ki je dotlej delovala v Portorožu.

Najbolj navdušen pristaš gibanja za obnovitev dejavnosti pihalnega orkestra je bil Plinio Tomasin, tedanji predsednik ObLO Piran. Pod okriljem PD Svoboda in pod vodstvom Stojana Ražma, načelnika oddelka za kulturo, so prešli k sistematičnemu delu. Predvsem je bilo treba poiskati glasbila, ki so po propadu nekdanje piranske godbe ostala v posesti njenih članov. Ko so z uspehom rešili ta problem in zbrali glasbila, se je pojavil nov; kje dobiti godbenike. Od nekdanjih jih je ostalo v Piranu približno deset. Vsi ostali so izginili v vojni ali pa so se odselili. Problem so rešili tako, da so pritegnili nekaj godbenikov iz med obema vojnama ustanovljene solinarske godbe v Luciji. Število godbenikov pa se je povečalo, ko so z Reke začeli prihajati v Piran slovenski in hrvaški ladjedelci. Tako je leta 1954 približno dvajset godbenikov – Slovencev, Hrvatov, in Italijanov- začelo pod vodstvom prof. Justa Boleta s prvimi vajami in prvimi nastopi.

Ker pa prof. Bole zaradi prevelike zaposlenosti ni mogel redno voditi godbe, je občinska skupščina leta 1957 začela razmišljati o namestitvi stalnega kapelnika. Na razpisano mesto se je iz Sodražice na Dolenjskem javil sedaj že pokojni Ferdinand Poznič in bil sprejet. Z vso vnemo se je lotil dela in že maja 1958 je orkester priredil prvi javni koncert. Ferdinand Poznič je ustanovil tudi mladinski odsek pihalnega orkestra in z njim nekajkrat nastopil v javnosti.

Delo je torej steklo. Toda skoraj bi bilo spet zamrlo zaradi dotrajanih glasbil. DPD Svoboda pa za nova ni imela denarja. Takrat je velikodušno priskočila na pomoč Splošna plovba in na Češkem kupila popolnoma nova glasbila za celoten orkester. Godbeniki pa so dobili nove uniforme.

Kapelnik Ferdinand Poznič s svojo mladinsko godbo

1960. leta je F. Poznič odšel na novo službeno mesto. Vodstvo je prevzel začasno Stane Luznar, ki je dotlej igral v orkestru. Toda on je le po potrebi dirigiral na nastopih in vodil vaje pred nastopi. Kontinuiranosti ni bilo več. Bilo je le še životarjenje, iz katerega je bil en sam izhod: najti stalnega strokovnega vodjo. Predsednik »Svobode« Roman Poljšak je iz Zagreba pripeljal upokojenega vojaškega kapelnika Tomislava Zidarja. Delo v orkestru je spet zaživelo in v štirih mesecih so pripravili prvi koncert. Ker pa Zidar ni dobil v Piranu obljubljenega stanovanja, je odšel nazaj v Zagreb, orkester pa je spet ostal brez kapelnika.

Mestna godba Piran, 1.maj 1964 – kapelnik Leander Pegan

Docela novo obdobje v življenju in delovanju Pihalnega orkestra Piran se začenja leta 1963 s prihodom mladega kapelnika Leandra Pegana. Pegan izhaja iz družine znanega glasbenega pedagoga in dolgoletnega kapelnika mladinskih godb v Ljubljani Leandra Pegana starejšega. Ta je v svojem sinu že zgodaj odkril izreden posluh, smisel in veselje za glasbo. Sedemletnega je vpisal na Glasbeno matico v Ljubljani, kjer je do štirinajstega leta starosti študiral violino v razredu prof. Maksimiljana Skalarja. Po tem letu pa so ga vse bolj začela pritegovati trobila. Posebno še takrat, ko ga je oče po kratkotrajnem pouku trobente in baskrilnice vključil v svojo mladinsko godbo v Litostroju. Violino je zamenjal s trombonom in bil kmalu nato sprejet na srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Očetov vpliv in vzgled na sta rodila sadove in tako se je naš kapelnik še kot študent glasbenega oddelka na Pedagoški akademiji odločil za poklic glasbenega pedagoga. Na njegovo odločitev, posvetiti vse svoje sile, sposobnosti in znanje vodstvu pihalnega orkestra, pa je še posebej vplivalo na njegovo sodelovanje v godbi LM. Doštudiral je prav v času, ko je piranska godba iskala novega kapelnika. Odzval se je na razpis in prevzel vodstvo takrat maloštevilne mestne godbe.

Izlet in gostovanje piranskega pihalnega orkestra v Umagu in Novigradu 1969

V Piranu je tov. Pegan naletel na mnoge težave a tudi na ljudi, ki so mu vlivali pogum in mu pri nelahkem začetku nudili vsestransko pomoč. Skupina godbenikov, v kateri so bili učenci osnovne šole s šestdesetletniki, ni predstavljala homogenega ansambla. Vendar je godba na številnih požrtvovalnih vajah v zimi 1963/4 naštudirala lažji koncertni program in ga s pomočjo šestih godbenikov iz ljubljanske litostrojske godbe solidno predstavila piranski javnosti 1. maja 1964. Za te uspehe ima nedvomno velike zasluge takratni predsednik UO godbe Slavko Loboda , ki je mlademu kapelniku požrtvovalno pomagal iz organizacijsko-tehničnih in finančnih težav.

Pihalni orkester Piran na promenadnem koncertu v Portorožu maja 1971

Do leta 1965. leta je pod okrilje godbe spadala tudi godbena šola, v kateri je Leander Pegan poučeval godbenike-začetnike, edino upanje za postopno oživitev in kvalitetno rast amaterskega pihalnega orkestra. Z novim šolskim letom 1965/66 je tov. Pegan nastopil službo učitelja pihal in trobil na piranski glasbeni šoli, kjer so mu nudili boljše pogoje za delo, mladim učencem pihalnih inštrumentov pa načrtnejši in sistematični pouk. Število godbenikov v orkestru se je v tem času dvignilo na trideset. Med temi novimi, izključno mladimi godbeniki, so poleg piranskih tudi učenci Peganovega razreda s koprske glasbene šole. Ko so začeli iz orkestra odhajati prvi starejši godbeniki in maturanti pomorske šole, ki so tudi igrali v orkestru, se je pokazalo, da je obstoj in razvoj ansambla odvisen od še številčnejšega usposabljanja in vključevanja novih mladih godbenikov. Selekcija med učenci je bila namreč že v času pouka na glasbeni šoli tako velika, da je po takratni praksi v pihalni orkester koristno vključen v povprečju vsak tretji učenec. Želja kapelnika  in upravnega odbora godbe, da bi orkester povečali na štirideset članov, se je tako pokazala že v začetku kot zaskrbljujoča. Zato je začel tov. Pegan že v začetku leta 1965 iskati strokovnega sodelavca za pouk še večjega števila učencev in za sekcijsko delo s posameznimi skupinami godbe. Pomočnika si je našel v sposobnem in nadarjenem livarju, dobrem trobentaču in godbeniku, Umbertu Radojkoviću. Upravni odbor godbe je s pomočjo takratnega predsednika občine ing. Zlatka Pajka 1965. leta uspel dobiti tolikšna finančna sredstva, da je tov. Radojkovića lahko sprejel v redno delovno razmerje. Vestno je opravljal delo arhivarja, blagajnika, predsednika in namestnika kapelnika, hkrati pa izredno študiral na srednji glasbeni šoli v Pulju. Po opravljenem zaključnem izpitu pa se je tudi zaposlil na piranski glasbeni šoli, kjer s svojim razredom posredno skrbi za nenehno usposabljanje in vključevanje mladih trobentačev in hornistov v naš pihalni orkester. Delo in skrb za mladi godbeniški kader sta sedaj razdeljena, tako da je kapelnik s svojim razredom v Piranu in Kopru skrbel za skupino flavt, klarinetov, saksofonov, baskrilnic in eufonijev, trombonov, basov, tolkal. Za skupino krilnic, trobent in rogov pa skrbel tov. Radojković.

Na sredini Leander Pegan, desno Umberto Radojković

Kapelnik Leander Pegan je orkester vodil do leta 1979, ko je vodstvo orkestra prevzel prof. Mihael Gunzek.

Dolgo in bogato godbeniško tradicijo s ponosom nadaljujemo v Mladinskem pihalnem orkestru Piran, katerega sestav je nastal leta 1981 na temeljih prejšnjega. Orkester je sprva deloval kot sekcija Kulturno-umetniškega društva Karol Pahor Piran, od maja 1997, ko se je registriral kot samostojno kulturno društvo, pa pod okriljem Zveze kulturnih društev Karol Pahor Piran.

Pihalni Orkester Piran na Dunaju, Schönbrunn 10.-17.8.1979

Prenovljeno zasedbo orkestra, sestavljeno pretežno iz učencev piranske glasbene šole, je prvih dvanajst let vodil dirigent Umberto Radojkovič, priznan profesor trobil na piranski glasbeni šoli. V sezoni 1992/93 je taktirko predal Benjaminu Makovcu, ki je orkester vodil vse do leta 2009, ko jo je prevzel današnji dirigent Iztok Babnik.

24.3.2017, se je orkester preimenoval v Pihalni orkester Piran.

Orkester več let prireja tradicionalne letne majske koncerte v Avditoriju, med stalnimi izzivi so nedvomno pomlajanje orkestrske zasedbe, približevanje glasbe mlajšim generacijam, doseganje novih uspehov na nastopih, tekmovanjih in koncertih ter seveda vsakoletno razvajanje na novoletnem in letnem koncertu
Pri delu orkestra pomagajo tudi profesorji Glasbene šole Piran: Robert Stanič, Mirko Orlač, Andraž Cencič in Valter Čondič.

Dejavnost orkestra postaja tako vse bolj odvisna od angažiranosti učiteljev na glasbenih šolah. Zato bo po vzgledu drugih tudi piranski pihalni orkester, ki sedaj deluje kot samostojno glasbeno amatersko društvo, v bodočnosti še bolj zaživel in se kvalitetno dvignil, če bo njegova dejavnost izraz prizadevanj profesorjev in vodstva glasbene šole, če bo skrb za razvoj in obstoj orkestra lastna še komu drugemu, ne le enemu samemu človeku – dirigentu. Odločujoči forumi ne bodo mogli mimo dejstva, da se orkester čedalje bolj intenzivno vključuje v glasbeno življenje in turizem v naši občini. Tudi kulturna skupnost bo morala dalje pomagati pri organizaciji in denarnem ovrednotenju dela in prizadevanju v pihalnem orkestru, saj nam ustno izročilo, zapisi in notni arhiv orkestra jasno pričajo, da smo bogati dediči stosedemdesetletne tradicije piranskega orkestra.