Leander Pegan
Rojen:
28. julij 1939, Središče ob Dravi
Umrl:
27.4.2017
Kraj delovanja:
Oče Leander, pozavnist simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije, ljubljanski pedagog in ustanovitelj treh ljubljanskih pihalnih godb.
Po zabavnem igranju kontrabasa v ansamblu »Veseli planšarji« v študentskih letih, se je pri štiriindvajsetih letih kot absolvent SGŠ in diplomant glasbenega oddelka VPŠ leta 1963 iz Ljubljane odpravil v Piran, kjer so mu zaupali vodenje Mestne godbe Piran. Na piranski glasbeni šoli takrat niso poučevali pihal in trobil, zato je ustanovil lastno godbeniško šolo. Po sedemnajstih letih prizadevnega in uspešnega delovanja in po rezultatih tekmovanj ZPOS je pridobil mandat, da je s Pihalnim orkestrom Piran zastopal Slovenijo na svetovnem tekmovanju pihalnih orkestrov na Dunaju leta 1979, kjer so zaradi in kljub slabim glasbilom zasedli 4. mesto.
Ker občina Piran takrat ni imela posluha za nakup novih glasbil, je razočaran zapustil Piran, se kot mornar vkrcal na ladjo in se vrnil po treh mesecih. Na pobudo takratnega ravnatelja postojnske glasbene šole prof. Iva Jelerčiča se je leta 1981 prijavil na mesto učitelja pihal in trobil na Glasbeni šoli Postojna, prevzel pa je tudi vodenje godbe. V osmih letih delovanja je godbo obnovil in številčno ojačal, na dveh periodičnih tekmovanjih ZPOS so si priigrali 2 zlati odličjiv 3. in 2. težavnostni kategoriji, z učenci glasbene šole pa 2. zvezno nagrado tria klarinetov na tekmovanju učencev in študentov glasbe v Dubrovniku leta 1987.
Spomladi 1986 ga je prof. Sveto Grgič, ravnatelj Glasbene matice Trst, nagovoril za prevzem kapelniškega mesta Godbenega društva »Viktor Parma« Trebče. Z godbo so si na tekmovanjih ZPOS v Krškem in Sežani priigrali srebrne plakete. Prav tako srebrno priznanje so prejeli od italijanske strokovne komisije na tekmovanju v italijanskem godbenem združenju v Bertiolu. Vzporedno z zaposlitvami doma je tako vodil godbo do leta 2006.
Junija 1989 se je prijavil na razpis za ravnatelja Glabene šole Sežana in bil sprejet. Glasbena šola je najprej delovala v prostorih Starega gradu, kasneje pa v 3. nadstropju poslopja pri Kosovelovem domu, kjer deluje še danes. Leander je izrisal razporeditev prostorov v sodelovanju z Milošem Mozetičem. Organiziral je poučevanje na podružnicah v Divači, Hrpeljah in Komnu, ter ustanovil amaterske pihalne godbe v Sežani (Kraška pihalna godba, ki jo je kmalu predal nasledniku), Komnu (Pihalni orkester Komen, kjer je dirigentsko paličico držal 5 let) in Brkinih (Brkinska godba 2000), kasneje pa tudi godalni orkester.
Bil je pobudnik za revijo kraških pihalnih godb. Prva je bila prirejena v Sežani leta 1994, kjer so se predstavile godbe iz Ricmanj, Trebč, Nabrežine, Proseka, Doberdoba in Sežane, ki so se na koncu združile na zadnjem koncertu Bojana Adamiča pod njegovim vodstvom z dvema njegovima skladbama.
Obnovil je tudi pihalno godbo iz Vrhpolja, ki je zamrla po 2. svetovni vojni, in tam aktivno deloval 6 let.
Skupaj z mag. violinske igre Miroslavo Stojković je v letu 2006 na Vrabčah osnoval komorni godalni orkester »Mirarco« in ga prostovoljno vodil do leta 2010.
Leta 2009 je ustanovil še manjšo godbeno zasedbo pod imenom Vaška godba Vrhe, v katero so vključeni okoliški šolarji in jo vodi še danes.
Po zabavnem igranju kontrabasa v ansamblu »Veseli planšarji« v študentskih letih, se je pri štiriindvajsetih letih kot absolvent SGŠ in diplomant glasbenega oddelka VPŠ leta 1963 iz Ljubljane odpravil v Piran, kjer so mu zaupali vodenje Mestne godbe Piran. Na piranski glasbeni šoli takrat niso poučevali pihal in trobil, zato je ustanovil lastno godbeniško šolo. Po sedemnajstih letih prizadevnega in uspešnega delovanja in po rezultatih tekmovanj ZPOS je pridobil mandat, da je s Pihalnim orkestrom Piran zastopal Slovenijo na svetovnem tekmovanju pihalnih orkestrov na Dunaju leta 1979, kjer so zaradi in kljub slabim glasbilom zasedli 4. mesto.
Ker občina Piran takrat ni imela posluha za nakup novih glasbil, je razočaran zapustil Piran, se kot mornar vkrcal na ladjo in se vrnil po treh mesecih. Na pobudo takratnega ravnatelja postojnske glasbene šole prof. Iva Jelerčiča se je leta 1981 prijavil na mesto učitelja pihal in trobil na Glasbeni šoli Postojna, prevzel pa je tudi vodenje godbe. V osmih letih delovanja je godbo obnovil in številčno ojačal, na dveh periodičnih tekmovanjih ZPOS so si priigrali 2 zlati odličjiv 3. in 2. težavnostni kategoriji, z učenci glasbene šole pa 2. zvezno nagrado tria klarinetov na tekmovanju učencev in študentov glasbe v Dubrovniku leta 1987.
Spomladi 1986 ga je prof. Sveto Grgič, ravnatelj Glasbene matice Trst, nagovoril za prevzem kapelniškega mesta Godbenega društva »Viktor Parma« Trebče. Z godbo so si na tekmovanjih ZPOS v Krškem in Sežani priigrali srebrne plakete. Prav tako srebrno priznanje so prejeli od italijanske strokovne komisije na tekmovanju v italijanskem godbenem združenju v Bertiolu. Vzporedno z zaposlitvami doma je tako vodil godbo do leta 2006.
Junija 1989 se je prijavil na razpis za ravnatelja Glabene šole Sežana in bil sprejet. Glasbena šola je najprej delovala v prostorih Starega gradu, kasneje pa v 3. nadstropju poslopja pri Kosovelovem domu, kjer deluje še danes. Leander je izrisal razporeditev prostorov v sodelovanju z Milošem Mozetičem. Organiziral je poučevanje na podružnicah v Divači, Hrpeljah in Komnu, ter ustanovil amaterske pihalne godbe v Sežani (Kraška pihalna godba, ki jo je kmalu predal nasledniku), Komnu (Pihalni orkester Komen, kjer je dirigentsko paličico držal 5 let) in Brkinih (Brkinska godba 2000), kasneje pa tudi godalni orkester.
Bil je pobudnik za revijo kraških pihalnih godb. Prva je bila prirejena v Sežani leta 1994, kjer so se predstavile godbe iz Ricmanj, Trebč, Nabrežine, Proseka, Doberdoba in Sežane, ki so se na koncu združile na zadnjem koncertu Bojana Adamiča pod njegovim vodstvom z dvema njegovima skladbama.
Obnovil je tudi pihalno godbo iz Vrhpolja, ki je zamrla po 2. svetovni vojni, in tam aktivno deloval 6 let.
Skupaj z mag. violinske igre Miroslavo Stojković je v letu 2006 na Vrabčah osnoval komorni godalni orkester »Mirarco« in ga prostovoljno vodil do leta 2010.
Leta 2009 je ustanovil še manjšo godbeno zasedbo pod imenom Vaška godba Vrhe, v katero so vključeni okoliški šolarji in jo vodi še danes.
Javno podeljena priznanja:
– Častni prstan Zveze slovenskih godb, 2013
– Priznanje občine Sežana, 2009
– Srebrna plaketa Javnega sklada RS, Ljubljana, 2008
– Plaketa Bojana Adamiča ZSG, Vipava, 2004
– Medalja Slovenske vojske, Ljubljana, 2001
– Medalja Bojana Adamiča ZSG
– Zlata Galusova značka ZKOS, Postojna, 1986
– Zlata Galusova značka, ZKPOS, Piran, 1977
– Orden dela s srebrnim vencem, Piran, 29.6.1971